DOTIK SMRTI je bil sladkega okusa in električnega vonja

5. večer resničnih zgodb v Daktariju, je bil s pomočjo lučkarja Štrukija, tonca Matkota, tete Maše ter “izposojenih” detajlov iz neimenovanega slovenskega gledališča pretresljiv, iznajdljiv, neuničljiv, vztrajen in presenetljiv. Na sliki vidimo zgodbo iz Sudana, kjer je črna mamba ravno problematizirala pred Erikovim šotorom, ko ga je v objektiv ujel Maj Pavček – tudi pripovedovalec večera, ki je svoje spomine na smrtni dotik obujal v zasneženih gorah nekje nad Bogatinom. Poslušalcem je zastajal dih in zaledenela kri. Čaj od krizantem se je pil v kratkih požirkih, whiskey v dolgih. Tudi tovariš Tito se je oglasil na moment, kako se ne bi…kajti takrat, ko je odšel,  se nas je smrt res vseh dodobra dotaknila. Brrr.

Vsekakor zamujena priložnost za tiste, ki ste doma čitali novo izdajo Kapitala…
VecerResnicnihZgodbMar13-10

“DOTIK SMRTI”

je tema naslednjega “Večera resničnih zgodb”. Vse,  ki vam ta tema že izvablja nagajivi nasmešek in vam zoža oči v dve kitajski črtici iz katerih švigata dva hudomušna laserja resnice, vabim, da se nam pridružite pri pripovedovanju. Naj poslušalcem zaledeni kri, se jim povesi čeljust, naj se zatekajo k pijači ali pa vsaj z nasmeškom na ustih ugotovijo, da tudi sami niso daleč od raja.

No, seveda ste lahko tudi lahkotni in smešni. To imamo vsi radi,

19.marca ob 20h, v Daktariju, nasproti vaše najljubše bodoče podzemne garaže pod tržnico.

TIP: pomoč –  kako se pove zgodbo so v menuju na desni –>

O what a great StorySLAM at Daktari Tuesday night!

The crowd who came to listen in to the stories was just wonderful to say the least. They came early and stayed late and the place was just packed wall to wall. We ran out of chairs half an hour before the shindig even started and people were spilling out into the bar and wrapped around all through the building. All just to listen to friends and…… strangers tell unpredictable tales from true life.

The theme for the evening was “THAT TIME I LOST MY…” and all the storytellers took it and just ran with it. And what storytellers and what stories they were. A special thanks and congratulations to all of our guest storytellers: Jure, Dan, Livija, yours truly (Eric) and Gregor certainly came to lay it all down and set the storytelling bar even higher and they did that for sure. Some were wild and crazy, some were kind of quirky and cute, some were sneaky and mysterious and some were just downright beautiful…and all were courageous. And then when they were done and Tina and I opened up the mic to the general public, things got even better! The Open Mic section included the inimitable Gospod Toni, the Quixotic Vid, the handsome, charming and funny David and the wry and lovely Irena, and they all came up and told us stories on the fly, unplanned and unrehearsed and all unbelievable. Tina and I were floored. Not just by the stories and storytellers themselves but also by the great audience, first-timers and returning listeners all. To sit (or stand) and listen and laugh and drink and sometimes tear up with you all as we listen to all the unpredictable adventures from just being alive in this day and age is totally rad! These monthly Tuesday nights at Daktari are quickly becoming my favorite night of the month. So thanks to you all who came and keep coming and making it all possible. And one more VERY special thanks to Daktari, to Masa and Matko, for opening their doors to this monthly adventure!

Tina and I and the folks at Daktari HEARTILY invite you to the next StorySLAM, on Tuesday, March 19th at 8pm, where we will have more lovely brave guest storytellers and more open mic surprise stories to hear and celebrate! And for all you who are thinking “…hmmm…maybe I’ll get up and tell a story next time,” the theme for next month’s Slam is: A LITTLE TOUCH OF DEATH.

And so. Till next time. 🙂

Eric

Naslednji večer resničnih zgodb bo v torek, 19.februarja, ob 20h, v klubu Daktari

 

  plakat_A4_2013_02_19_02

Februarski VEČER RESNIČNIH ZGODB v Daktariju je že živahno nestrpen. Tokratni gostje bodo igralci, direktorji in prodajalke zlata: Jure Lajovic, Matic Bobnar, Livija Rojc Štremfelj, Ana Mihelič, Jan Podjed in Kristjan Kozelj; obeta pa se nam tudi en španski duet. Tema »Ko sem izgubil/a« je odprta tudi za vas. Privoščite si pesniške, pesimistične in duhovite odklone, vendar pazite, da pri tem ostanete resnični.
Ko vas zanese pred mikrofon, ja fajn da :
• ste krajši od 8 minut
• ima vaša zgodba jasen začetek, napeto vsebino in markanten k…onec
• zvrnete en kozarček za na pot
Večer, ki se dogaja v prijetnem kavarniškem vzdušju, z whiskyem v rokah in iskricam v očeh vodita Tina Janežič in Eric Dean Scott. Daktari pa se hvali tudi s kadilsko sobico, v kateri se boste lahko stiskali bolj in manj strastni kadilci.
NAMIG – Na večeru so zaželjene vaše babice in dedki, tete in strici, daljni sorodniki, sosedi, kolegi in prijatelji iz mladih dni.

 Če bi se radi prijavili vnaprej, lahko pišete na vecer.resnicnih.zgodb@hotmail.com. Zelo vas bomo veseli.

Samo za eno noč – Oranž-Oranž!

oranž, oranž

Sašo Puppis je na “Večeru resničnih zgodb” razveselil poslušalce z zgodbo iz Madagaskarja. Na 24-urnem potovanju se je skušal spoprijateljiti z vonjavami suhih rib, francoskega parfuma in reakcijami nanj. Prodajalka pomaranč je njegovo potrpežljivost izkoriščala vse do konca potovanja. Kako je uspel vse to zdržati pa lahko slišite na telem posnetku:

ZGODBA ONLINE –  http://soundcloud.com/ve-er-resni-nih-zgodb/samo-za-eno-no-tuka-tuka

(Samo) Za eno noč

foto Mavric Pivk

foto Mavric Pivk

 
3.VEČER RESNIČNIH ZGODB je šel takole:
Imeli smo 5 gostov, ki so se izvrstno pripravili na nastop, tako da je bila trema za “odprti mikrofon” velika. Eno od pripovedovalk je zagrabil krč v desno in nato še v levo nogo. Kljub temu ali prav zaradi tega, so stopili na oder tudi poslušalci iz občinstva ter začinili večer s svežim gorskim zrakom, dimom amsterdamske trave in neznosnim vonjem suhih rib.
 
Zgodbe so vključevale tako privlačne Italjane, ki so stavili na eno noč s Slovenko kot slovenske pobiralce štopark, ki si tudi želijo biti  seksi in si za tovrstno aktivnost radi oblečejo pajkice. 
Z zgodbo iz druge strani sveta  je začel svoje prav nič štoparsko potovanje gost iz Mahike -Pascual. Zanikrn avtobus, ki se je komaj prebijal po gorskih poteh, ga je pripeljal v čudaški kraj, ki ga kasneje nikoli več ni mogel najti. Steklenica Meskala mu je ostala kot edini dokaz, da ni sanjal. Kot sanjski privid pa se je zdel  ples kitov ob sončem vzhodu, ki ga je doživel Eric po dolgi, ledeno mrzli noči, brez sna.
Hipec nepazljivosti je zmedel pripovedovalca, ki je v žepih skrival ostanke trave in 1 samo tabletko ekstazija (to je iz čistega usmiljenja kupil od črnca v Amsterdamu). Olisičen je pristal v zaporu nekje sredi Nemčije.
Primorske žurerke niso mogle brez rdečega vina. Zvedeli smo, da lahko policaju zaupaš samo znotraj njegovega rajona in da ni dobro pozabiti, da je nekdo čečkal po tvojem čelu z alkoholnim flomastrom.
Večer je končal “prfoks” računalništva s humoresko iz Madagaskarja, katerega zgodbo lahko poslušate na zgornjem podcastu.
Stavek večera je bil: “saj ne boste tega nikjer objavljali, a ne?”.
  • Gostje večera so bili: Tinca Oman, Ana Duša, Carlos Pascual, Eric D. Scott in Meta Erženičnik

Vse je šlo k hudiču

 32174_106199759560157_536795694_n

Drugi večer, 3 dni pred vseslovensko ljudsko vstajo in pred napovedanim koncem sveta: napetost zgodb vabi k šanku in nazaj in se polagoma topi v prijetno vzdušje dnevne sobe kluba Daktari.

Mitja za uvod ogreje poslušalstvo kar s svojo harmoniko. Iz žepa potegne svojo lutko – pando, ki  prevzame vlogo moderatorja ter skuša uloviti iskrive misli, ki  se pletejo po glavah ljudi. “Od hudiča” bi lahko rekli predzgodbi, ki  jo napletamo skupaj.

V prvi resnični zgodbi se igralci gledališke skupine odpravljajo na  gostovanje k zamejskim Slovencem. Potovanje se začne s karambolom avtomobila, ki mu sledi sosledje pripetij, ki jim ni videti konca. Igralka Maruša pa nas zato vzame s seboj na rajski otok v Karibih, ki si ga zasluži po že uspešnem gostovanju v južni Ameriki. “Ah, končno”, si oddahnemo ob poslušanju valov azulno modrega morja, ki nas zaziba v omamo, ko se zgodba s hudičem šele začne. Hudičevo je tudi poporočno potovanje v Vojvodino, kjer se sodobna in liberalna nevesta  sreča z običaji podeželja. Iz svojega raja zbeži  ob spremljavi ciganskih trub.

In nenazadnje je hudičevo biti 9-letnik, ki ga kriminalist dobi pri kraji avtomobilskih značk  (legitimira ga tako, da mu mora pokazati šolske zvezke) in ga odpelje v arest. Kljub temu zraste dečko v vzornega biologa, ki v prihodnosti prepreči množične pomore žab, ki že stoletja prečkajo cesto v Rožni dolini. Žabe so očitno dober povod za naslednjo zgodbo. Prostovoljec, prav tako biolog, nas navduši z zgodbo o lovu na novo slovensko avtohtono vrsto pupka.

Večer zaključi sam lastnik Daktarija z zgodbo o tem, kako je šlo njegovo življenje skoraj k hudiču takrat, ko je šla k hudiču cela Jugoslavija.

Gostje: Matija Solce, Tomaž Lapajne Dekleva, Maruša Geymayer-Oblak, Senka Božič, David Stanković

Prvič, ko sem…

foto Sunčan Stone

foto Sunčan Stone

Gostje prvega večera resničnih zgodb so bili: Branko Potočan, Goro Osojnik, Matjaž Pikalo, Inti Šraj, Tomaž Štrucl, Lucia Ramallo in Jelena Rusjan.

Najsrhljivejša zgodba je opisala prvo srečanje v živo  z gospodom, ki je v časopisnem oglasu ponujal svoje usluge kot “osebni rabelj”. Poslušalcem je zastajal dih ob podobi tnala in sekire, ki je komaj čakala, da odseka glavo naši protagonistki.  Takoj za tem smo se radovedno spraševali, kako se bo naslednja pripovedovalka izmaknila golemu gospodu, ki se rad prikazuje dekletom v hodniku svojega bloka. Ob podoživljanju prve vojne za Slovenijo, se je Tomaž spominjal barikad, pomanjkanja pijače ter svojega junaškega skoka v obcestni jarek, da bi se izmaknil sovražnemu metku.

Večer se je kaj kmalu “prevrnil” v bolj umetniške oblike pripovedovanja. Potočan se nikakor ni mogel izogniti recitaciji svojih pesmi, ki se je kot ponavadi končala s  pravo žensko špago. Ena od zgodb je pripovedovala kar samo sebe, saj se je pripovedovalec prvič v življenju znašel pred izzivom pripovadovanja in to na odru tudi opisal. Zgodba o tem, kaj se ti lahko v Sloveniji zgodi, če se ukvarjaš s pisanjem romanov pa nam je razkrila, da v svojih štorijah raje izpuščajte opis “čauhnjenih” in zlobnih karakterjev, saj se v njih lahko kaj hitro prepozna kateri od vaših sosedov.

Simpatična soseda iz Španije je mojstrovala v slovenskemu jeziku in izumila novo ime za lik Pičke Nogavičke.  Večer so zaključili zmagovalci odprtega mikrofona – Dalmatinci iz levega kota, ki so si privoščili pripovedovanje v  pristni melodiji korčulanskega narečja.

Kako povedovati zgodbo na večeru resničnih zgodb

  1. Prepričajte se, da ste seznanjeni s temo večera. Tema je ponavadi nespecifična. Lahko jo poljubno raztegnete in prilagodite naravi vaše zgodbe.  Teme ne jemljite preveč dobesedno.
  2. Izberite za vas zanimiv dogodek oz. štorijo, ki bo zabavala tudi vas same.
  3. Nastop lahko začnete s kratkim uvodom – npr. z opisom kako ste izbrali zgodbo ali s predstavitvijo samih sebe oz. z nečim, kar vam bo olajšalo začetek pripovedovanja in vas sprostilo pred nastopom.
  4. Upoštevati probajte vse parametre dobrih zgodb: «kdo, kaj, kje,  kdaj in zakaj»
  5. Začetek naj bo udaren – zgodbo je bolje začeti  sredi akcije in spustiti opis nezanimivih okoliščin (npr. začeti z “visel sem nad previsom” je bolje kot “nekega dne, ko sem sedel pred TV in razmišljal, da bi šel na kak hrib, a sem moral ta dan še oprati umazano perilo in…).
  6. Z osebni in konkretni opisi /detajli nas boste lažje popeljali v vaš svet percepcije (npr. “V ozki in prepolni špajzi stare mame, kjer si samo čakal, da ti bo kaj padlo na glavo, se je vonj po sveži pehtranovi potici pomešal z vonjem presušenega mesa”.)
  7.  Konec zgodbe naj bo jasen kot da bi vedeli ves čas kaj je vaša končna točka potovanja.
  8. Ne bodite daljši od 8 minut.